PREDAVATELJI

dr. ŠPELA RAZPOTNIK (Slovenija)

je docentka socialne pedagogike in poučuje na oddelku za socialno pedagogiko na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, gostuje pa tudi drugod, doma in v tujini.

Aktivna je v različnih društvih, še posebej pri Kraljih ulice, z brezdomstvom in socialno izključenostjo ter iskanjem inovativnih in dialoških rešitev v primerih izključevanja se ukvarja tudi raziskovalno, prav tako z različnimi razvojno inovativnimi projekti, kot je na primer razvoj prožnega vstopanja v življenjski prostor ranljivih družin. Najbolj jo privlači participatorno raziskovanje, pri katerem raziskovalni „subjekti“ niso le predmet raziskovanja, ampak aktivni, ključni in soustvarjalni členi procesa.
Redno piše in objavlja prispevke o vključevanju, delu z marginaliziranimi skupinami, duševnih stiskah, prehodu mladih v odraslost in kulturnih animacijah. Velik del časa posveča mentorstvu študentkam in študentom na njihovi raziskovalni poti in razvoju na vseh stopnjah.
Pri svojem delu na različnih nivojih uporablja pristope in tehnike gledališča zatiranih ter druge prvine kulturne animacije, ki pomagajo oživiti skupine in razplamteti potenciale v njih, ti so kot tleča žerjavica, ki jo skupinsko delovanje ter sodelovanje lahko razpiha v osupljive ognje.
Špela zase pravi: »V prostem času rada delam, med delovnim časom rada pijem kavo, najraje v dobri družbi.«

KRISTINA DEBENJAK (Slovenija)

je univ. dipl. socialna pedagoginja, sodelavka Pedagoške fakultete v Ljubljani na oddelku za socialno pedagogiko, aktivna na področju nevladnega mladinskega sektorja v KUD Transformator, snovalka programov ter predsednica Združenja Cirkokrog.

Z ustvarjalnimi mediji, gledališčem in cirkuško pedagogiko ima petnajst let izkušenj. Z delavnicami, mladinskimi izmenjavami in (tudi pilotnimi) projekti soustvarja socialne in skupnostne prostore, ki temeljijo na medsebojnem povezovanju, sprejemanju raznovrstnosti, grajenju podporne skupnosti in razmisleku o naših družbenih vlogah in pozicijah. Pomembna izkušnja moči skupnostnega gledališča in gledališča zatiranih je bilo zanjo sedemletno udejstvovanje v gledališki skupini Kraljev ulice, OdPisani, ki je vključevala brezdomne osebe, osebe z izkušnjo brezdomstva in osebe brez te izkušnje, ki jih zanima gledališče.
Raziskuje skupnostno delo, izražanje in delovanje s telesnimi in gibalnimi aktivnostmi, vključevanje in ustvarjanje mešanih skupnosti. Trenutno se ukvarja z raziskovanjem gledališča zatiranih kot metode za skupno raziskovanje psihosocialnih stik mladih in vloge njihovih podpornih skupnosti.
Prosti čas preživlja s psičko Ajšo. Z njo se uči pasje komunikacije, izve za vsa srnja domovanja v gozdu in se veseli malih (velikih) dosežkov, kot je mirno enominutno opazovanje mačke na vrtu.

GLEDALIŠČE ZATIRANIH KOT ORODJE TRANSFORMACIJE ZNOTRAJ (SOCIALNO)PEDAGOŠKEGA DELA

Gledališče zatiranih izhaja iz pedagogike zatiranih, njen avtor je brazilski filozof in edukator Paolo Freire. Na njegovih idejnih osnovah je gledališče zatiranih razvijal in ponesel v svet Augusto Boal. Tako izobraževanje kot gledališče zatiranih temeljita na paradigmatskem obratu klasičnega izobraževanja. Prevračata idejo nevednosti učečega in vsevednosti tega, ki uči; prav tako pa tudi idejo, da je znanje ali kulturno udejstvovanje (npr. gledališko) nekaj posvečenega, kar je last elite in do česar se morajo ljudske množice šele dokopati.

Tako Freire kot Boal izhajata iz predpostavke, da imajo ljudje in skupnosti znanje in kulturo v sebi; učitelj_ica pedagog_inja, animator_ka pa je tisti_a, ki jo pomaga skupnostim razkrivati, raziskovati, razplamteti in na koncu slaviti.

Zapuščina gledališča zatiranih je izjemno razširjena po vsem svetu, močno je prisotna tudi v socialni pedagogiki, mladinskem delu, kulturni animaciji, andragogiki, socialnem delu in drugih disciplinah, katerih predmet je raziskovanje človeka v svetu ter sveta v človeku.

Raznovrstne tehnike, ki jih gledališče zatiranih ponuja, lahko uporabljamo za spoznavanje in povezovanje skupine, raziskovanje skupinskih tem, pa vse do bolj transformativnih vidikov (takih, ki nosijo v sebi moč spremembe), za katere potencial znotraj gledališča zatiranih vsekakor obstaja.

V predavanju bova s posameznimi praktičnimi prikazi podrobneje ilustrirali pomen in uporabnost filozofije ter prakse gledališča zatiranih v socialni pedagogiki. Pri tem bova izhajali iz svojih dolgoletnih in raznovrstnih praks uporabe tehnik gledališča zatiranih z zelo različnimi skupinami ljudi; izkušnjam je skupno le eno, to, da naju vedno znova preseneti moč tovrstnih praks.

dr. KATARINA HABE (Slovenija)

je docentka za občo psihologijo na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. Redno strokovno sodeluje tudi z Inštitutom Knoll za glasbeno terapijo in supervizijo. Je psihologinja in glasbenica, ki na interdisciplinarnem področju psihologije glasbe združuje ljubezen do raziskovanja človeške psihe in ljubezen do glasbe.

Raziskovalno se ukvarja s preučevanjem učinkov glasbe na celostno blagostanje človeka – pri glasbenikih in splošni populaciji. Glasbo vidi kot orodje inkluzije, ki lahko s svojo univerzalnostjo združuje raznovrstnost, harmonizira in vsakemu posamezniku omogoči, da se na svoj avtentičen način izrazi preko nje. Katarino navdihujejo mnogoteri učinki glasbe na telesno, čustveno, miselno, socialno in duhovno raven. Svoje poslanstvo vidi v prenašanju uporabnih raziskovalnih dognanj o učinkih zvoka in glasbe za dobrobit posameznika in družbe.
Katarina zase pravi, da je njeno stanje duha zanos (flow) – igrivost, radost, iskrice lepote v pretočnem plesu Življenja. Rada stopa iz okvirjev in gleda na ljudi, stvari, dogodke kot otrok, ki se čudi in raziskuje ter s hvaležnostjo sprejema tisto, kar mu stopa na pot.

KAKO SI LAHKO POMAGAMO Z GLASBO PRI DELU Z RANLJIVIMI SKUPINAMI

Glasba je univerzalni jezik, ki nagovori skoraj slehernega posameznika, nas povezuje in združuje in v sebi nosi številne pozitivne učinke za posameznika in družbo. Vpliv glasbe na celostno blagostanje se lahko kaže na različnih ravneh človekovega delovanja: na telesni, čustveni, miselni in nenazadnje duhovni. Elementi glasbe, kot so tempo, ritem in frekvenčna struktura, neposredno vplivajo na fiziološke odzive. Slednji se kažejo tudi pri čustveni regulaciji, kajti z glasbo si lahko pomagamo, kadar želimo sprostiti, preusmeriti, ojačati različne pozitivne ali negativne čustvene odzive. Na miselni ravni lahko primerno izbrana glasba izboljšuje pozornost, spomin, sposobnost prostorsko-časovnega sklepanja (temelj abstraktnega mišljenja) ipd. Na duhovni ravni pa nas glasba osmišlja in povezuje z našo esenco.

Glasba omogoči stik in dotik tudi ranljivim skupinam, saj nagovarja in vabi v odnos neprisiljeno, varno, ljubeče in spoštljivo. Z njo lahko gradimo mostove tam, kjer so bili porušeni in jih je treba ponovno zgraditi ali pa jih je treba zgolj utrditi. Glasba omogoča inkluzijo, saj v svoj prostor povabi vse in tako bogati življenje vseh. Glasbo lahko uporabimo v receptivni (poslušanje) ali aktivni obliki (igranje, petje). Njene pozitivne učinke s pridom uporabljajo tudi pri glasbeni terapiji, ki se je pri delu z ranljivimi skupinami pokazala kot učinkovit pristop.

V predavanju bom odgovorila na naslednja vprašanja:

– Zakaj je glasba učinkovito orodje pri delu z ranljivimi skupinami?

– Na kakšen način lahko uporabimo glasbo pri delu z ranljivimi skupinami?

– Kdaj in kje lahko uporabimo glasbo pri delu z ranljivimi skupinami?

ANDREJA VUKMIR BRENČIČ, spec. ZDT (Slovenija)

je zakonska in družinska terapevtka, supervizorka, izdajateljica in urednica knjig Celostni razvoj otroških možganov, Vzgoja brez drame, Vihar v glavi ter Možganologija starševstva. V Strokovnem centru Planina je zaposlena kot svetovalna delavka in družinska terapevtka, družinske terapije pa izvaja tudi v zasebni praksi.

Predava in vodi različne delavnice za delo z ranljivimi skupinami staršev, predvsem staršev otrok s čustvenimi in vedenjskimi motnjami ter izvaja supervizije za delavce v različnih socialno-varstvenih in izobraževalnih ustanovah.
Njena velika ljubezen je joga, saj je nekaj let živela v Indiji. Druga ljubezen so hribi (ta trenutek so zaradi pisanja doktorata precej na strani). V zasebnem življenju pa neeeeeznansko uživa z malčki iz tretje generacije njene družine.

DELO Z RANLJIVIMI DRUŽINAMI

Sodelovanje staršev ali skrbnikov v procesu zdravljenja otrok je bistveno za njihovo ozdravitev in so lahko njihov najpomembnejši podporni vir. Žal pa prihaja do velikih težav pri sodelovanju s starši ogroženih otrok v psihosocialnih in terapevtskih programih, kjer se ukvarjajo z duševnim zdravjem otrok, še posebej v strokovnih centrih, kjer so nameščeni otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami. Gre za izjemno ranljive družine, ki se spoprijemajo z veliko zunanjimi in notranjimi težavami, kar jih močno ovira pri vključevanju v terapevtske programe. Govorimo lahko tudi o „perspektivni pomanjkljivosti“ – tisti, ki so ekonomsko, socialno in izobrazbeno prikrajšani, ne razumejo terapije in njihova pričakovanja so povsem drugačna od ciljev, ki jih imajo terapevti in socialni delavci.

Kljub težkim oviram, s katerimi se srečujemo pri delu s temi družinami, raziskave kažejo, da obstajajo intervencije, ki lahko povečajo vključitev teh družin v različne procese zdravljenja in pomoči.

V teh starših je treba prepoznati globoko čustveno nereguliranost, ki jim onemogoča vzpostavljanje varnega odnosa, zato je pri delu z njimi nujno vzpostaviti odnos, ki jim omogoča čustveno regulacijo in varnost. Kakšne so značilnosti ranljivih družin?

V svojem prispevku se bom osredotočila na opredelitev oziroma predstavitev:

pojma sodelovanja in angažiranosti kot multidimenzionalnega konstrukta
ovir za sodelovanje teh ranljivih družin
intervencij za povečanje sodelovanja
praktičnega primera

SOPHIE ÁLVAREZ-VIEITEZ (Španija)

je specialistka psihoterapije in psihoedukacije, trenutno vodi kabinet Psicosophos, v katerem izvaja psihoterapevtsko prakso.

Sophie je diplomirala iz psihologije in magistrirala iz klinične psihologije in psihoterapije.
Že petnajst let se ukvarja s klinično psihologijo in ima bogate izkušnje pri delu z otroki in mladostniki. V teh letih je svojo klinično dejavnost združila z izobraževanjem in psihoedukacijo v organizacijah in izobraževalnih centrih. Občasno predava in sodeluje s španskimi mediji.
Je strokovnjakinja za psihopatologijo otroštva in mladostništva ter psihoterapijo zlorabe, specializirana je za preprečevanje in odpravo ustrahovanja in nasilja staršev do otrok.
Sophie je navdušena nad potovanji, uživa v spoznavanju drugih kultur in načinov življenja. Rada ima naravo in pohodništvo, zato se je povzpela na Kilimandžaro in Everest Base Camp. Skoraj enako kot v hrani uživa v kuhanju. Zbira knjige Mali princ v različnih jezikih (v svojo zbirko želi dodati tudi izvod v slovenskem jeziku).
Za več informacij www.psicosophos.org in www.linkedin.com/in/sophie-alvarez-vieitez-psicologa

ORODJA ZA VIZUALNO RAZMIŠLJANJE IN PROJEKTIVNE TEHNIKE ZA LAŽJE PRIPOVEDANJE ZGODB IN ZDRAVLJENJE V RANLJIVIH SKUPINAH

Vizualna t_h_i_n_k_i_n_g_ orodja in projektivne tehnike so čudoviti spodbujevalci pripovedovanja zgodb pri ljudeh vseh starosti in še posebej pri mladih iz ranljivih skupini, ki imajo pogosto težave pri vzpostavitvi procesov pomoči in povezovanja z odgovorno odraslo osebo. Uporaba teh orodij je zelo koristna za povezovanje z njimi in za to, da se pri izražanju počutijo resnično svobodne.

Slike kot spodbujevalke besede (igre s slikovnimi kartami, ki si jih vsak interpretira po svoje iz svoje zgodovine oz. izkušenj) uporabljam za razbijanje mitov in predsodkov o psihoterapiji ali drugih vrstah terapij. Mladi narišejo svoje ideje, čustva, načrte ipd.

Pogovor lahko začnemo z vprašanjem “Kako si?” ali pa “Narišite, kako se počutite!”. Pripovedovanje zgodb je osnova zdravljenja in zato moramo uporabiti vse, kar ga spodbuja.

Dejstvo je, da možgani vizualne informacije obdelujejo 60 000-krat hitreje kot besedilo, zakaj torej ne bi uporabili te supermoči?

V predavanju želim z vami deliti svojo izkušnjo in predstaviti nekaj orodij, ki jih najpogosteje uporabljam, tako da jih boste lahko prenesli na svoje delo z mladimi.

Dr. HUBERT HÖLLMÜLLER (Avstrija)

Biografija:

disertacija na Univerzi Carla Franzensa v Gradcu iz socialne filozofije
znanstveni magisterij na Univerzi Sigmunda Freuda na Dunaju iz svetovanja, supervizije in organizacijskega razvoja
profesor za socialno delo s poudarkom na mladini na CUAS (Koroška univerza uporabnih znanosti)
področja znanstvenega raziskovanja: filozofija znanosti, socialno delo z otroki in mladostniki, mednarodno socialno delo, metode, alternativni pristopi k obravnavi drog, konflikt v Zahodni Sahari
koordinator dodiplomskega programa na Tehnični univerzi Köln
koordinator delovne skupine “otroci in mladostniki” pri Avstrijskem združenju za socialno delo
gostujoči predavatelj na Tehnični univerzi Köln
prostovoljec v urgentni prenočitvi za mlade v Celovcu in pri krizni intervencijski skupini Rdečega križa Celovec

Nedavne objave:

Höllmüller, H.: 2021 »Avstrijski projekt socialnega dela v Zahodni Sahari« v Socialnem delu, letnik 60, 181-186
Marianne Forstner, Hubert Höllmüller, Hans Peter Radauer: 2021 „Kinder- und Jugendhilfe in
Österreich Positionspapier; Arbeitsgemeinschaft „Kindheit und Jugend“ der Österreichischen Gesellschaft für Soziale Arbeit (ogsa)

Höllmüller, H.: 2022 „Schwelle“ in Fabian Kessel, Christian Reutlinger: „Elementaren Einführung: Sozialraum“ (Springer VS)

SOCIALNO VARSTVO NA PODROČJU OTROK IN MLADINE V AVSTRIJI: KDO/KAJ SE KOMU/ČEMU PRILAGAJA?

S poglobljeno analizo, ki je temeljila na raziskavah in drugih spoznanjih, smo ugotovili, da je sistem varstva otrok in mladine v Avstriji (še vedno) paternalističen, patologizirajoč in ekspertokratičen. Obstaja naivno prepričanje v napredek v kombinaciji z odporom do usmerjenosti na rezultat, uokvirjeno s kapitalističnimi tržnimi igrami, da bi dobili dostop do javnih sredstev. Hkrati pa obstajajo predane osebe in skupine, ki ustvarjajo in izvajajo uspešne inovacije. (Glavnih pet inovacij je: socialno pedagoška diagnoza, družinska skupinska konferenca, poklicni rejniki, socialno-pedagoško skupno stanovanje v kombinaciji s samskim stanovanjem, pridruženo stanovanje v sodelovanju z nizkopražnim kriznim zavetiščem itd.)

Ključno je torej vprašanje, zakaj te inovacije niso uvedene v celoten sistem. Ker zahtevajo veliko več sodelovanja, opolnomočenja in usmerjenosti v rezultate, se sistem, kot je opisan zgoraj, ne bo uvedel sam. Ali lahko drugi sistemi, kot so politika, znanost ali množični mediji, sprožijo spremembo sistema ali pa lahko to storijo vključene družine oziroma mladi?

RAFAEL LLOR MARTÍNEZ (Španija)

ima univerzitetno diplomo iz pedagogike, poučevanja in socialne vzgoje (habilitacija). Diplomiral je iz sistemske terapije otrok in mladostnikov na Inštitutu EXIL-IFIV Jorge Barurdy in Maryorie Dantagnam v Barceloni in je strokovnjak za sistemsko družinsko terapijo na School of Family Therapy of the Region of Murcia. Dokončuje pa tudi diplomo iz psihologije.

Rafael je specialist za intervencije in razvoj skupnosti z otroki in mladimi s sistemskega vidika. Ima več kot petindvajset let delovnih izkušenj, predvsem z intervencijami pri otrocih in mladostnikih iz ranljivih skupin z resnimi vedenjskimi in duševnimi težavami ter njihovimi družinami. Rafael je v devetnajstih letih v Španiji ustanovil dvanajst centrov za zaščito in prevzgojo otrok.
Poučeval je na specialističnih tečajih za učitelje v Španiji in sodeluje z ministrstvom za družino in otroke.
Trenutno vodi Albores, nacionalno združenje z več kot šestdesetimi delavci, kjer razvijajo več projektov, specializiranih za posredovanje otrok in mladostnikov ter njihovih družin.
Sebe doživlja kot osebo z odličnim smislom za humor. V prostem času igra kitaro, posluša glasbo, piše in meditira. Rad hodi v neokrnjena gorska okolja.

BEATRIZ MAYHEW MANCHÓN (Španija)

je diplomirala iz psihologije na Univerzi v Murciji, pridobila je kvalifikacijo zdravstvenega psihologa na ministrstvu za zdravje v regiji Murcia. Na univerzi v Barceloni je diplomirala je iz psihosocialne intervencije in raziskav, trenutno pa se izobražuje kot družinska terapevtka na School of Family Therapy of the Region of Murcia.

Kot socialna psihologinja dela z različnimi ranljivimi skupinami in skupnostmi, različnimi profili in življenjskimi situacijami: z žrtvami spolne zlorabe otrok, spolnimi delavkami, ogroženimi mladimi, migranti, prosilci za azil in/ali žrtvami zaradi kršitev človekovih pravic.
Njena akademska izobrazba, poklicne izkušnje in življenjska pot so ji omogočili, da je razvila družbenokritično zavest, predanost ter veščine in sposobnosti, potrebne za deljenje in delo v medkulturnih okoljih.
Njeno delo je bilo vedno usmerjeno v družbeno preobrazbo, ki temelji na virih, možnostih in ljudeh, ki jih spremlja. Poudarja nujnost razumevanja psihosocialnih pojavov in problemov ob upoštevanju intersekcionalnosti kategorij, ki delujejo v njih.
Beatriz je trenutno del strokovne ekipe združenja Albores, kjer deluje kot psihologinja v dveh projektih: v projektu Juntos Sumamos, kjer spremlja družine s pomočjo intervencij in pristopa razvoja skupnosti, in Projektu Luz pri psihološki obravnavi oseb, ki so bile kot otroci žrtve spolne zlorabe.
Beatriz v svojem osebnem življenju poudarja strast do narave, pohodništva, kolesarjenja in potovanj. Sodeluje pri urbanem skupnostnem vrtu v svoji soseski v Murciji, kjer prebivalci soseske organizirajo družabne in kulturne dogodke ter pridelujejo zelenjavo in druge rastline.

SISTEMSKO UTEMELJEN MODEL ZA INTERVENCIJO IN RAZVOJ SKUPNOSTI Z MLADIMI IZ RANLJIVIH SKUPIN: KONTEKST KOT VARNA OSNOVA ZA REZILIENTNO IN NEMEDICINSKO TRANSFORMACIJO

Intervencija in razvoj skupnosti z ogroženimi mladimi zahtevata spremembo perspektive, cilj je s specializirano podporo zagotoviti celosten in kontekstualiziran odziv na njihove potrebe. To vključuje aktiviranje virov skupnosti, ki služijo kot dejavniki transformacije, ob tem spoštujemo raznovrstnost realnosti in spodbujamo opolnomočenje družin.

Tveganja v tej populaciji so posledica zapletenih izkušenj, ki so jih doživeli v času svojega nevrološkega razvoja in se kažejo v občutni čustveni disregulaciji, ki jim preprečuje, da bi vzpostavili zdrave in prilagodljive odnose. Teorija navezanosti nakazuje, da se bodo vrste negotovega vedenja navezanosti aktivirale tam, kjer bo svet viden kot grožnja.

Vzpostavitev okvira skupnosti kot varne podlage pomaga popraviti škodo, povzročeno ranljivim mladim, in osmisliti njihove življenjske projekte.

Ključne besede: navezanost, tveganje, mladost, nevrorazvojni, sistemski

Splošni pogoji sodelovanja

O Mladinskem domu Jarše

Izjava o zasebnosti